Poškodba hrbtenjače

Spinalna poškodba nastane z okvaro katerega koli dela hrbtenjače. Na ta način možgani ne morejo več pošiljati ukazov do tistih delov, ki so pod predelom poškodbe.

Poškodba hrbtenjače

Spinalna poškodba nastane z okvaro katerega koli dela hrbtenjače. Na ta način možgani ne morejo več pošiljati ukazov do tistih delov, ki so pod predelom poškodbe. Višje kot je poškodba hrbtenjače na hrbteničnem stebru, večja je stopnja disfunkcije delov telesa, oziroma je velik del telesa v celoti ali skoraj nefunkcionalen. Oseba s takšno okvaro se sooča s senzoričnimi in motoričnimi težavami, kar se kaže v oslabelosti in negibljivosti spodnjih udov v primeru paraplegije, do negibljivosti vseh delov telesa in težav s samostojnim dihanjem v primeru težje tetraplegije.

Poškodba lahko povzroči spremembe v gibanju, občutenju, nekatere pogoste motnje pa so tudi: zmanjšanje ali izguba nadzora nad praznjenjem sečnega mehurja, refleksni gibi ali spazmi, boleči ali intenzivni krčeviti in nekontrolirani gibi, motnje ali izguba spolne funkcije, ogrožena  plodnost. Število sprememb je odvisno mesta poškodbe. Največji problem je v  prekinjeni povezavi med možgani in deli telesa, ki so pod predelom poškodbe.

Glede na navedeno, lahko okvare opredelimo kot popolne ali nepopolne, odvisno od stopnje zmožnosti gibanja in občutenja pod nivojem poškodbe. Popolna okvara pomeni odsotnost hotnega gibanja  (spazmi ne štejejo – ti so nehoteni) ali občutkov pod mestom okvare.

Prisotnost nekaterih občutkov ali hotenih gibov pod ravnjo poškodbe pomeni delno okvaro.

Vzrok za poškodbo hrbtenjače je lahko prometna nesreča, padec, pa tudi določene bolezni kot so rak, artritis, multipla skleroza, ki povzroča vnetje v hrbtenjači.

Poškodba hrbtenjače - klasifikacija

Hrbtenica je glede na stanje in tip spinalne poškodbe razdeljena v več segmentov, stopnja okvare pa se opredeli glede na področje lege posameznih vretenc.

Če gremo po hrbtenici od zgoraj navzdol (od najtežje poškodbe do najlažje), lahko spinalne poškodbe razvrstimo v naslednje s skupine:

Cervikalne poškodobe:

Poškodbe v vratnem delu hrbtenice

  • področje poškodbe C1-C4 je povezano z najtežjo obliko okvare, s paralizo gornjih in spodnjih okončin, trupa, oseba težko samostojno diha, nima nadzora nad sečnim mehurjem, včasih se pojavi tudi omejena funkcija govora, oseba je omejena pri svojih vsakodnevnih aktivnostih brez pomoči drugih. V kolikor so ohromljeni vsi štirje udi, se stanje imenuje tetraplegija (kvadriplegija).
  • področje poškodbe C5 – C8 označuje, da ima oseba določeno stopnjo nadzora nad gibi zgornjih in spodnjih okončin, samostojno diha in govori ter se premika s pomočjo invalidskega vozička.
  • področje C5 – oseba lahko dviguje in upogiba roke, lahko pa je prisotna popolna ali nepopolna paraliza  zapestij, trupa ali nog, dihanje je otežkočeno.  Pri nekaterih aktivnostih je potrebna pomoč drugih oseb, čeprav se oseba lahko premika s pomočjo vozička. Slab nadzor nad sečnim mehurjem ali celo popolna odsotnost nadzora.
  • C7 večji nadzor nad živci na rokah in prstih. Osebe s tem tipom poškodbe lahko večino vsakodnevnih aktivnosti opravijo samostojno. Nadzor nad sečnim mehurjem je slab, vendar lahko s pomočjo ustreznih medicinskih pripomočkov same skrbijo za funkcijo odvajanja. Premičnost s pomočjo invalidskega vozička.
  • C8 nadzor nad posameznimi gibi rok. Osebe lahko večino vsakodnevnih aktivnosti opravijo samostojno, zahtevnejša dela pa ob pomoči drugih. Oseba je pokretna s pomočjo vozička, nadzor nad sečnim mehurjem je kot pri poškodbi tipa C7.

Poškodbe v ledvenem delu hrbtenice

  • T1 – T5 poškodba živcev v tem delu prizadene mišice, zgornji del prsnega koša, srednji del hrbta in abdominalne mišice. Roke in ramena so pretežno funkcionalna. Poškodba (pogosto imenovana paraplegija) običajno prizadene spodnji del telesa in Osebe lahko s pomočjo invalidskega vozička upravljajo prilagojena vozila, prav tako se lahko ob pomoči določenih pripomočkov naslonijo na noge.
  • T6 – T12 – prizadeti so živci v predelu trebuha in hrbta. Zgornji del telesa funkcionira brez motenj. Relativno dober nadzor nad prebavo v sedečem položaju. Manjši nadzor nad sečnim mehurjem ali pa ga sploh ni. Osebe lahko s pomočjo invalidskega vozička upravljajo prilagojena vozila, prav tako se lahko s pomočjo določenih pripomočkov naslonijo na noge.
  • L1 – L5 na splošno označuje stopnjo okvare, pri kateri pride do izgube funkcije kolkov in nog. Nadzor nad mehurjem je slab, ali pa ga sploh ni. Odvisno od samega stanja in moči v nogah se lahko oseba premika s pomočjo vozička, s pomočjo določenih pripomočkov pa tudi nasloni na noge.
  • S1 – S5 – delna izguba funkcije kolkov in nog. Nadzor nad sečnim mehurjem je slab, ali pa ga sploh ni. Velika verjetnost, da je oseba sposobna samostojno hoditi.

Analni sfinkter sovpada s področjem  S4-5 in predstavlja konec hrbtenjače. V preiskavah glede tipa okvare ima pomembno vlogo, saj v primeru obstoja hotenih analnih kontrakcij, ne glede na druge okvare,  označuje nepopolno okvaro.

Čustveno stanje pri poškodbi hrbtenjače

Ko se osebe soočijo z diagnozo in novim stanjem, kot je poškodba hrbtenjače, lahko gredo skozi različne čustvene faze. Naravno čustveno zaporedje se prične z  zavračanjem in zanikanjem, nato z žalostjo, jezo, na koncu pa z najvažnejšim – s sprejetjem.

Pomembno je, da sledimo lastnemu tempu, da ne preskakujemo posameznih faz in si za vsako fazo vzamemo dovolj časa, ki ga potrebujemo, da fazo lahko prebrodimo in smo pripravljeni na naslednjo. Naši bližnji to pogosto preživljajo skupaj z nami in nas lahko motivirajo, da čim prej pridemo do zadnje faze – do sprejetja.

Nekateri predolgo ostanejo v fazi zanikanja in se pretvarjajo, da je ‘vse po starem’, kar seveda ni dobro. Za čustveno ravnovesje je izredno pomembno osveščanje, da stara pravila ne veljajo več, zato pa imamo pred sabo celo življenje, da ustvarimo nova; po pričevanju številnih oseb s poškodbo, so te preference in stališča veliko bolj kakovostna kot pred poškodbo. Na tak način gremo naprej, načrtujemo prihodnost ter si prizadevamo živeti po najboljših močeh, kar je odgovor na postavljeni izziv.

Vsi imamo včasih slab dan, in čeprav smo uspešno prebrodili vse obdobje do faze sprejetja, se pojavijo tudi slabi trenutki. Zato je poleg odprte komunikacije v družini in z bližnjimi pomembno spoznati tudi druge osebe, ki se spopadajo s podobnimi težavami, dobiti navdih v srečnih zgodbah ljudi s poškodbo hrbtenjače, pomagati drugemu z besedo, tolažbo, razumevanjem. S tem bomo ponovno našli smisel in veselje do življenja.