Poškodba hrbtenjače

Poškodba hrbtenjače nastane z okvaro katerega koli dela hrbtenjače. Na ta način možgani ne morejo več pošiljati ukazov do tistih delov, ki so pod predelom poškodbe.

Poškodba hrbtenjače

Poškodba hrbtenjače nastane z okvaro katerega koli dela hrbtenjače. Na ta način možgani ne morejo več pošiljati ukazov do tistih delov, ki so pod predelom poškodbe. Višje kot je poškodba hrbtenjače na hrbteničnem stebru, večja je stopnja disfunkcije delov telesa, oziroma je velik del telesa v celoti ali skoraj nefunkcionalen. Oseba s takšno okvaro se sooča s senzoričnimi in motoričnimi težavami, kar se kaže v oslabelosti in negibljivosti spodnjih udov v primeru paraplegije, do negibljivosti vseh delov telesa in težav s samostojnim dihanjem v primeru težje tetraplegije.

Poškodba lahko povzroči spremembe v gibanju, občutenju, druge pogoste motnje pa so: zmanjšanje ali izguba nadzora nad praznjenjem sečnega mehurja, refleksni gibi ali spazmi, boleči ali intenzivni krčeviti in nekontrolirani gibi, motnje ali izguba spolne funkcije, ogrožena  plodnost. Število sprememb je odvisno od mesta poškodbe. Problem je v prekinjeni povezavi med možgani in deli telesa, ki so pod predelom poškodbe.

Glede na navedeno, lahko okvare opredelimo kot popolne ali nepopolne, odvisno od stopnje zmožnosti gibanja in občutenja pod nivojem poškodbe. Popolna okvara pomeni odsotnost hotnega gibanja  (spazmi ne štejejo – ti so nehoteni) ali občutkov pod mestom okvare.

Prisotnost nekaterih občutkov ali hotenih gibov pod ravnjo poškodbe pomeni delno okvaro.

poškodba

Vzrok za poškodbo hrbtenjače je lahko prometna nesreča, padec, pa tudi določene bolezni kot so rak, artritis ali multipla skleroza, ki povzroča vnetje v hrbtenjači.

Poškodba hrbtenjače - klasifikacija

Hrbtenica je glede na stanje in tip spinalne poškodbe razdeljena v več segmentov, stopnja okvare pa se opredeli glede na področje lege posameznih vretenc.

Hrbtenico delimo na štiri dele. Na vrhu je vratni (cervikalni) del hrbtenice, ki drži vrat pokončno. Sledi mu prsni (torakalni) del hrbtenjače, ki je sestavljen iz 12 vretenc na katera se pripenja 12 parov reber. Pod njim je ledveni (lumbalni) del in se nahaja je v nivoju ledvic ter zadnji, četrti del je križnični (sakralni) in je sestavljen iz križnične kosti in trtice.

Če gremo po hrbtenici od zgoraj navzdol (od najtežje poškodbe do najlažje), lahko spinalne poškodbe razvrstimo v naslednje s skupine:

Poškodbe v vratnem delu hrbtenice

  • področje poškodbe C1-C4 je povezano z najtežjo obliko okvare, s paralizo zgornjih in spodnjih okončin, trupa, oseba težko samostojno diha, nima nadzora nad sečnim mehurjem, včasih se pojavi tudi omejena funkcija govora, oseba potrebuje pomoč pri vsakodnevnih aktivnostih. V kolikor so ohromljeni vsi štirje udi, se stanje imenuje tetraplegija.
  • področje poškodbe C5 – C8 označuje, da ima oseba določeno stopnjo nadzora nad gibi zgornjih in spodnjih okončin, samostojno diha in govori ter se premika s pomočjo invalidskega vozička.
  • področje C5 – oseba lahko dviguje in upogiba roke, lahko pa je prisotna popolna ali nepopolna paraliza zapestij, trupa ali nog, dihanje je oteženo.  Pri nekaterih aktivnostih je potrebna pomoč drugih oseb, čeprav se oseba lahko premika s pomočjo vozička. Slab nadzor nad sečnim mehurjem ali celo popolna odsotnost nadzora.
  • C7 večji nadzor nad živci na rokah in prstih. Osebe s tem tipom poškodbe lahko večino vsakodnevnih aktivnosti opravijo samostojno. Nadzor nad sečnim mehurjem je slab, vendar lahko s pomočjo ustreznih medicinskih pripomočkov same skrbijo za funkcijo odvajanja. Mobilnost je vezana na uporabo invalidskega vozička.
  • C8 nadzor nad posameznimi gibi rok. Osebe lahko večino vsakodnevnih aktivnosti opravijo samostojno, zahtevnejša dela pa ob pomoči drugih. Oseba je pokretna s pomočjo vozička, nadzor nad sečnim mehurjem je kot pri poškodbi tipa C7.

Poškodba torakalne hrbtenice

  • T1 – T5 poškodba živcev v tem delu prizadene mišice, zgornji del prsnega koša, srednji del hrbta in abdominalne mišice. Roke in ramena so pretežno funkcionalna. Paraplegiki imajo prizadet spodnji del telesa. Osebe lahko s pomočjo invalidskega vozička upravljajo prilagojena vozila, prav tako se lahko ob pomoči določenih pripomočkov oprejo na noge.
  • T6 – T12 – prizadeti so živci v predelu trebuha in hrbta. Zgornji del telesa funkcionira brez motenj. Relativno dober nadzor nad prebavo v sedečem položaju. Manjši nadzor nad sečnim mehurjem ali pa ga sploh ni. Osebe lahko s pomočjo invalidskega vozička upravljajo prilagojena vozila, prav tako se lahko s pomočjo določenih pripomočkov oprejo na noge.

Poškodba ledvene hrbtenice

  • L1 – L5 na splošno označuje stopnjo okvare, pri kateri pride do izgube funkcije kolkov in nog. Nadzor nad mehurjem je slab, ali pa ga sploh ni. Odvisno od samega stanja in moči v nogah se lahko oseba premika s pomočjo vozička, s pomočjo določenih pripomočkov pa tudi nasloni na noge.

Poškodba sakralne hrbtenice

  • S1 – S5 – delna izguba funkcije kolkov in nog. Nadzor nad sečnim mehurjem je slab, ali pa ga sploh ni. Velika verjetnost, da je oseba sposobna samostojno hoditi.

 

Analni sfinkter sovpada s področjem  S4-5 in predstavlja konec hrbtenjače. Je ključen pri diagnosticiranju tipa poškodbe. Pri ohranjenih hotenih analnih kontrakcijah, lahko potrdimo nepopolno poškodbo hrbtenjače, ne glede na druge poškodbe.

Čustveno stanje in poškodba hrbtenjače

Ko se osebe soočijo z diagnozo in novim stanjem kot je poškodba hrbtenjače, gredo skozi različne čustvene faze. Naravno čustveno zaporedje se prične z  zavračanjem in zanikanjem, nato z žalostjo, jezo, na koncu pa z najvažnejšim – s sprejetjem.

Naravno čustveno zaporedje se prične z zavračanjem in zanikanjem, nato z žalostjo, jezo, na koncu pa z najvažnejšim – s sprejetjem.

Pomembno je, da sledimo lastnemu tempu, da ne preskakujemo posameznih faz in si za vsako fazo vzamemo dovolj časa, ki ga potrebujemo, da fazo lahko prebrodimo in smo pripravljeni na naslednjo. Naši bližnji to pogosto preživljajo skupaj z nami in nas lahko motivirajo, da čim prej pridemo do zadnje faze – do sprejetja.

Nekateri predolgo ostanejo v fazi zanikanja in se pretvarjajo, da je ‘vse po starem’, kar seveda ni dobro. Za čustveno ravnovesje je izredno pomembno osveščanje, da stara pravila ne veljajo več. Ustvariti moramo nova pravila. Na tak način gremo naprej zato pa imamo pred sabo celo življenje, da ustvarimo nova; po pričevanju številnih oseb s poškodbo, so te preference in stališča veliko bolj kakovostna kot pred poškodbo. Na tak način gremo naprej, načrtujemo prihodnost ter si prizadevamo živeti po najboljših močeh.

Čeprav smo uspešno prebrodili vsa obdobja do faze sprejetja se pojavijo tudi slabi trenutki. Poleg odprte komunikacije z družinskimi člani in prijatelji je pomembno spoznati tudi druge osebe, ki so se spopadajo s podobnimi težavami. Tam lahko najdemo navdih v pozitivnih zgodbah. S tem bomo ponovno našli smisel in veselje do življenja.