Spina Bifida
Spina bifida je prirojeno stanje, pri katerem del hrbtenice, ki ovija in ‘varuje’ hrbtni mozeg, ni do konca zaraščen. Tam se nahaja odprtina, ki je prisotna v začetku prenatalnega razvoja, ob koncu prenatalne faze pa se zapre.
Ostaja kot trajna posledica nepravilnosti v omenjeni fazi razvoja in se nanaša na odprtino v spodnjem delu hrbtenice. Posledice stanja so različne: omenjena odprtina je lahko čisto majhna in ne povzroča nobenih opaznih težav, lahko pa je vzrok za težko invalidnost.
Spina Bifida se lahko nahaja na katerem koli delu hrbtenice, na enem ali na več vretencih, čeprav je najpogosteje na spodnjem delu hrbtenice – v predelu pasu, v spodnjem prsnem, ledvenem ali križnem delu hrbtenice, običajno pa zajema 3 do 6 vretenc. Nekatere njene oblike so blage, npr. spina bifida occulta, pri kateri ni očitnih motenj, pri drugih je na mestu deformacije izboklina – cistična tvorba (spina bifida cystica), najhujša oblika pa je pri popolnoma odprti hrbtenici (rachischisis), ki se kaže s težkimi nevrološkimi motnjami in smrtjo.
Tako razcepljena hrbtenica lahko negativno vpliva na sečni mehur in povzroči refluks seča, kar pa lahko pripelje do hidronefroze, vnetja sečil in okvare ledvic. Napovedi ozdravitve takšnega stanja so odvisne od stopnje prizadetosti hrbtenjače in drugih posledičnih motenj, vendar tudi od ustrezne oskrbe.
Zaradi česa nastane Spina bifida, ali jo je možno preprečiti?
Vzroki še niso do konca raziskani, vendar na nastanek vplivajo genetski in zunanji dejavniki. Višje tveganje za rojstvo otroka s spino bifido imajo matere, ki imajo diabetes, ki so imele v času nosečnosti prekomerno telesno težo in povišano temperaturo, se zdravijo s antikonvulzanti in ženske z nizkim ekonomsko-socialnim statusom.
Uživanje folne kisline v prvem trimesečju nosečnosti dokazano zmanjšuje pojav spine bifide za 70%. Folna kislina je B-vitamin, ki se v organizmu ne zadržuje dolgo zaradi svoje topnosti v vodi in ga je priporočljivo kontinuirano jemati mesec dni pred in tri mesece po zanositvi.
Pogosta vprašanja
Cistična spina bifida ali mielomeningokela je najpogostejša oblika, pri kateri je na spodnjem delu otrokovega hrbta izbočen mehur, pokrit s tanko opno. Nad predelom anomalije se lahko pojavijo tudi pigmentne lise ali šopi dlačic. Ta cistična tvorba je napolnjena s cerebrospinalnim likvorjem in živčnim tkivom hrbtenjače, posledica anomalije pa je paraliziranost in izguba občutka pod predelom okvare ter težave s sečili in prebavili. V 70-90 % primerih se pojavi tudi hidrocefalus, skupek cerebralne tekočine (likvorja), katere pretok je moten, zato imajo dojenčki znatno večjo glavico od povprečja. Tekočina pritiska na možgane in tako ovira normalni razvoj.
Meningokokela je blažja in redkejša oblika, pri kateri gre prav tako za prekomerno nabiranje likvorja, je pa okvara hrbtenjače lažja kot pri mielomeningokeli.
Spina Bifida Occulta je znana tudi pod imenom ‘tiha oz. skrita’ spina bifida, zaradi tega, ker je prisotna tudi pri 15 % zdravih ljudi, ki pogosto niti ne vedo, da jo imajo, dokler iz kakšnega drugega razloga ne opravijo rentgenskega slikanja. Motnja je blaga in redko kaže vidne znake, včasih je to le lisa ali luknjica in ne povzroča večjih težav. Hrbtenjača in živci po večini niso prizadeti, le v nekaterih primerih se pojavijo bolečine in lažje nevrološke motnje. Kljub temu lahko pride do deformacije stopal, oslabljenega občutka v nogah in rokah, ponavljajoče okužbe sečil in motnje pri odvajanju blata.
Encefalokela je oblika deformacije lobanje, pri kateri lobanjske kosti niso popolnoma zaprte in formirane. Mehur ali vreča, ki se boči skozi odprtino, vsebuje likvor in/ali del možganov, pridružene pa so še druge napake in poškodbe, odvisne od tega, kolikšen del možganov je prizadet. Preživetje je odvisno od operacijskega posega, vendar ostanejo posledice v obliki različnih mentalnih motenj.
Anencefalija je okvara, pri kateri se možgani niso razvili kot bi se morali, ali pa se sploh niso razvili. Otrok s prirojeno anencefalijo umre hitro po porodu.
